MEDIJI IN SOCIALA

I. 2. Različni interesi v medijih

Tožbe proti novinarjem so v praksi pravzaprav jalovo početje, četudi je pravno varstvo zoper žalitev časti in dobrega imena urejeno. Okrog medijev se pletejo številni interesi različnih lobijev, zato je ogromno tako imenovanih afer sproduciranih namenoma. V novinarskem žargonu bi temu rekli, da gre za "medijsko konstrukcijo realnosti". Sodni primeri se potem, če že pridejo na sodišče, vlečejo neskončno dolgo in se skorajda vedno končajo v korist toženega novinarja, kajti odvetnike imajo medijske hiše najboljše v državi. Drugi organ nadzora nad mediji in tudi zadnji, ki je dejansko učinkovit, je Častno novinarsko razsodišče pri Društvu novinarjev Slovenije, katerega razsodba pa ni za nikogar zavezujoča.

Prizadeti ljudje se posledično za tožbe ne odločajo, medtem ko je lahko ugled nekega človeka, mnogokrat tudi po krivici, za vedno omalovaževan, umazan, uničen. Pa ne samo ugled, gre predvsem za bolečino, ki jo s senzacionalističnim pisanjem nekomu prizadejaš.


Vsak posamezni novinar se pod svoje delo tako ali tako podpiše in s tem gradi svojo nadaljnjo profesionalno pot, kajti skozi način pristopa do obravnavane teme veliko pove tudi o sebi, svojem značaju, etično-moralni drži. Profesionalni bralci in novinarji med sabo zelo dobro vemo, kdo kako pristopa do česa, koliko časa je čemu posvetil, koliko sebe je dal not, kot v žargonu rečemo, ve se tudi, ali je bilo njegovo pisanje res v interesu javnosti ali je šlo za njegov "egotrip", zgibe drugih lobijev, interesov.

Prepričana sem in takšen trend se kaže tudi v tujini, da bo na področju medijev prišlo do sprememb: rumeni tisk je počasi zapolnil prostor, kolikor ga je lahko, večji mediji, ki so v zadnjih letih preveč prepletli rumene vsebine z resnimi, tudi počasi spoznavajo (ampak to bo dolg proces, kajti v medijih so ogromni lastniški interesi), da jim senzacionalistično obarvani naslovi in velike fotografije na dolgi rok ne širijo kroga bralcev in da bo treba za ohranitev bralcev v poplavi številnih novih medijev ubrati nova pota, strategije. Čas je namreč štet časopisu kot takšnemu in tudi konec koncev televiziji v tej obliki kot jo poznamo, da nam namreč "vsiljuje", kakšno oddajo bomo gledali in kdaj jo bomo gledali. Bralci in zainteresirana javnost ponovno zahtevajo od medijev kakovostnejše vsebine, daljše, analitične tekste, raziskovalno in ne PR novinarstvo… In tukaj vidim priložnost tudi za socialno področje, da preprosto zahteva od medijev, da jim namenijo svoj prostor, čas. Kako to storiti, zahteva seveda tehten premislek, in ta delavnica naj asociativno služi prav temu, da se nam vsem skupaj utrne kakšna dobra ideja.