MEDIJI IN SOCIALA

IV. Strategije prodora v medije

IV. 1. Mehanizmi proti diskriminatornemu poročanju in civilna pobuda

Sodelovanja z mediji v današnjem času ne moreš več zaobiti, zato je bolje kot tarnati nad mediji, si jih pridobiti na svojo stran. Kako? Strategije prodora v medije že obstajajo, v tujini so že dokaj premišljene in ciljno učinkovite, pri nas tudi že dodelane, nekoliko manj morda ravno na področju socialnega varstva. Zato bi v tem kontekstu rada najprej omenila aktivnosti civilne družbe, kot je denimo Mirovni inštitut, ki brez želje po profitabilnosti in s strokovno distanco opozarja na diskriminatorne pojave v družbi, tudi ko gre na račun poročanja novinarjev. Nedavno so za nas novinarje izdali zelo koristen priročnik na temo diskriminacije avtoric Neže Kogovšek in Brankice Petković. Tudi avtorici sta prepričani, da obstajajo učinkovite strategije prodora v medije, prek katerih bi lahko zaživela načela enakih možnosti tudi v medijski industriji.

Nekatere evropske države so že razvile posebne mehanizme, prek katerih bi tudi manjšine dobile svoj glas v medijih in bi odpravile diskriminatorno poročanje medijev o manjšinah, zlasti javnih televizij, katerih sporočilna moč je mnogo močnejša, kot recimo nekega tiskanega medija. Med dobre medijske prakse sodijo:
- programi iskanja, usposabljanja, štipendiranja in zaposlovanja nadarjenih ljudi iz manjšinskih skupin;
- skrb za čim bolj proporcionalno zastopanost manjših v kadrovski sestavi, še posebej v uredništvih poročil;
- skrb za produkcijo programa, ki prispeva k promociji načel enakih možnosti in enakopravnosti, k integraciji manjšin in družbeni koheziji;
- o socialnih problematikah je treba izobraževati in senzibilizirati vse ljudi v neki medijski hiši - od vratarjev do predsednika uprave;
- skrbeti je treba za izkazovanje verodostojnosti, s tem da se resno obravnavajo pripombe in predlogi bralcev, poslušalcev ali gledalcev, da se mediji nanje odzivamo.

Nekatere medijske hiše, recimo odlični londonski Guardian, redno pripravljajo pogovore, srečanja s ciljnimi skupinami bralcev iz manjšinskih skupnosti in o tem poročajo. Nekaj je tudi evropskih raziskav (agencija EU za temeljne pravice, Evropska mreža za manjšine in medije, Evropski program za spremljanje in zagovorništvo), ki s priporočili pozivajo medijske hiše k odpravljanju spornih medijskih praks in spoštovanju načel enakih možnosti, obravnavanja in kulturne raznolikosti. Pri nas to počne že omenjeni Mirovni inštitut.

IV. 2. Pobude s strani strokovnjakov

Še nekaj inciativ, pobud je bilo v našem prostoru, s katerimi so se ustanove ali združenja obrnile na medije in jim skušale pomagati razumeti določene problematike. Nedavno so za novinarje organizirali seminar tudi Kralji ulice, ki so želeli senzibilizirati področje brezdomstva med novinarji.

Ena prvih takšnih pobud oziroma konstruktivnih približevanj medijem je bil pobuda Združenja za preprečevanje samomora. Slovenski klinični psihologi in psihiatri so za slovenske novinarje pripravili zloženko s priporočili o načinu poročanja ob morebitnih samomorih. Svetovani so nam recimo, kakšne besede je treba uporabljati, da človeka ne potisnejo v še večjo duševno stisko, bedo, kako se ne sme veristično, torej z vsemi podrobnostmi poročati o načinu izvršitve samomora, kajti s tem lahko nekoga, ki bo članek prebral in je zakopan v suicidalne misli, napeljal ravno na samomor. Članek mora imeti vedno jasno, pozitivno sporočilo, mora poudariti, da je samomor vedno prenagljena odločitev, da za vsako stisko obstaja rešitev in posledično da je iz vsake stiske možen izhod. Prav tako moa biti članek opremljen s koristnimi nasveti, kako naj svojci prepoznajo suicidalne misli, kako si v depresivnem obdobju lahko nekdo pomaga sam, vedno pa mora biti dodan tudi kakšen okvirček s koristnimi telefonskimi številkami in naslovi, kjer nudijo pomoč.

Poučili so nas tudi o uporabi slikovnega, vizualnega materiala, ki ima še večjo sporočilno moč, na primer, da morajo imeti priložene fotografije vedno pozitivno sporočilo (recimo dva objeta človeka, zaupen pogovor med dvema, rokovanje…). To bralca napeljuje na pozitivne misli, na upanje, na konstruktivno rešitev problema, ne pa na to, kako je vse nesmiselno. Recimo k mojemu članku, v katerem sem pisala prav o nevarnosti stereotipov in sporočil, ki jih lahko trosimo naokrog mediji v primerih samomorov, je takratna urednica notranje redakcije k članku priložila veliko fotografijo, na kateri so bile tirnice in povožen čevelj. Takrat sem bila dokaj razočarana, saj sem bila prepričana, da je (vsaj) urednica članek prebrala angažirano; namenjen je bil v prvi vrsti prav medijem. Ko sem jo na to opozorila, kako močno sporočilno vlogo lahko ima fotografija v primeru poročanja o samomorih in da smo z objavo celo morda zakrivili tudi kakšen samomor, tega ni hotela razumeti. Branila se je v smislu, da kompliciram po nepotrebnem.

Res težko je spreminjati zakoreninjene miselne vzorce, tudi med kolegi novinarji. S tem sem se v bistvu nenehno srečevala pri urejanju strani Z roko v roki tudi znotraj hiše. Veliko let sem v naši hiši nenehno opozarjala, da bi začeli terminološko uporabljati prave besede, recimo stari ljudje in ne starejši, da bi opustili vse stigmatizirajoče oznake ljudi (telesno in umsko prizadeti, gluhonemi…), toda kot že rečeno, miselne vzorce je zelo težko opustiti, zato je potrebno sistematično osveščanje, opozarjanje, pritiskanje.

IV. 3. Primeri dobre prakse

Naj omenim primer dobre prakse, kako je lahko neka nevladna organizacija uspešna pri rušenju stereotipov skozi medije, kako lahko medije izkoristi sebi v prid. To je društvo Ozara, ki je konec lanskega leta dobilo tudi nacionalno strokovno nagrado imenovano prizma, to je nagrada slovenskega PR združenja oziroma Slovenskega društva za odnose z javnostmi. Nagrado prizma združenje podeljuje najboljšim slovenskim komunikacijskim programom. Ozara je bila nagrajena za projekt "Svetovni dan duševnega zdravja - s komuniciranjem do razumevanja", PR-ovci pa so v njihovi akciji razbrali "prepoznavnost, učinkovitost in kreativnost komunikacijskega primera." Četudi gre v prvi vrsti za precej stigmatizirajoče področje, kot področje duševnega zdravja je.

Tako Ozara kot tudi Šent ter ostale podobne nevladne organizacije s področja duševnega zdravja so predvsem v zadnjih letih veliko naredile pri rušenju stereotipov okrog duševne bolezni: sistematično, z nenehnim pritiskom so začeli opozarjati na problematiko duševnih bolezni nasploh, na pogostost depresivnih stanj med "zdravo" populacijo, pred katerimi ni imun nihče, na posledice nezdravljenja duševnih bolezni, na to, da ni vsaka duševna stiska že tudi kronična bolezen. V primeru jare kače okrog sprejemanja tako potrebnega zakona o duševnem zdravju, ki ga ravno zaradi številnih predsodkov sprejemajo že 14 let, so predvsem v zadnjem času tako nevladniki, kot nekateri strokovnjaki in skupine svojcev skupaj pritisnili na medije, na ustanove, na ključne ljudi, da se stvari premaknejo. In stvari se premikajo. Pritisk je sistematičen, še vedno traja in skoraj ni tedna, ko ne bi v kakšen od slovenskih medijev bral o potrebnosti sprejetja zakona, o depresiji in duševnih stiskah, vidni so okvirčki s telefonskimi številkami za pomoč v stiski, ki jih vsaj časopisi med svojimi oglasi objavljajo vsak dan; te objave so celo brezplačne, kar je sicer skregano s tržno logiko današnjih medijev.

IV. 4. S kakšno doktrino v medije

Na področju sociale bi morali po mojem mnenju najprej pripraviti medijsko strategijo, ki bi učinkovala v našem socialno-kulturnem okolju: izpostaviti prioritete iz prakse, terena, ki bi jih bilo potrebno medijsko obdelati in s tem pritisniti na prave izvajalce, organe, ki odločajo. Torej najprej je treba sploh določiti konkretne teme, s katerimi je treba prodreti v javnost; recimo problematika družinskih pomočnikov, problematika nezaposlovanja mladih invalidov, ki so končali visokošolske programe, problemi svojcev duševnih bolnikov, na plečih katerih je praktično vsa skrb za duševnega bolnika po odpustu iz bolnišnice. Pobude s strani strokovne javnosti bi lahko zbirala prav Socialna zbornica Slovenije in jih na nek način posredovala zainteresirani javnosti (prek okroglih miz, tiskovnih konferenc, publikacij…).

Takšno strategijo je seveda treba postaviti na trdnih, zdravih vrednotah, zato bi bilo morda koristno ponovno prevetriti oba kodeksa - delavcev v socialnem varstvu in novinarjev. Zato vas zdaj vabim v kratko miselno delavnico. V materialih imate oba etična kodeksa, ki naj se prebereta, nato pa naj vsak med vami v nekaj stavkih napiše svojo vizijo, na kakšnih etnično moralnih temeljih naj bi strategijo prodora v medijski prostor gradili. Poskušajte razmišljati konstruktivno, da bi bili nad vašimi idejami navdušeni tako socialci in kot novinarji.

IV. 5. Nekaj mojih osebnih nasvetov

1. Najprej je potrebno do problematike pristopiti angažirano, si torej na nek način vizualizirati cilj, ki ga hočemo doseči z opozarjanjem na določeno problematiko s pomočjo medijev, in tudi verjeti, da lahko kaj premaknemo na boljše. Morda razmišljati o skupnih promocijskih akcijah, v katere bi povabili čim več raznovrstnih ustanov, ki bodo vsaka na svoj način še dodatno skrbela za promocijo, ozaveščanje javnosti okrog občutljivih tem. Skupne pobude so vedno glasnejše, imajo večji učinek. V skupne akcije bi lahko vstopali tudi z mediji, recimo že omenjena stran z Roko v roki je bila ena sopobudnic za projekt zvočnih knjige za slepe in slabovidne, skupaj z Narodno univerzitetno knjižnico ter Zvezo društev slepih in slabovidnih Slovenije.
2. Nadvse pomemben je osebni stik z novinarjem, urednikom, in to niti ne prek kakšnih PR-služb, ki jih novinarji niti ne maramo, ker nam "konstruirano resnico" v interesu nekoga drugega, ponavadi nosilca moči in ne njih samih, prinašajo na pladnju. Če oseben stik ni mogoč, poskusite pri novinarju pred objavo dobiti vpogled v njegov članek oziroma v vašo izjavo, ki jo namerava citirat. Pri tem pa mu takoj zagotoviti, da se zavedate, da jih novinarski kodeks k temu ne zavezuje. Tako se možnost za napake, napačno razumevanje zmanjša, med strokovnim delavcem in novinarjem pa se vzpostavi kakovosten odnos, na katerem velja graditi naprej.
3. V socialno-varstvenih ustanovah bi bilo nujno delati, izobraževati ljudi, da bodo znali kakovostno tešiti radovednost novinarjev. Velikokrat se zgodi, če pokličemo v kakšen center za socialno delo, ni nihče pristojen, da govori z novinarjem, razen morda direktor, ki pa je nedosegljiv ali na službeni poti. V vsakem primeru je socialna ustanova kot strokovni organ dolžna zastaviti stališče do neke problematike, kajti to je v interesu javnosti. Velikokrat se CSD-ji otepajo novinarjev in to je razbrati tudi iz prispevkov, ki bolj kot na novinarje mečejo slabo luč na CSD. Ni zdaj toliko pomembno, za kakšen konkreten primer gre, ampak to s strani sociale bolj dojemam kot neko izgubljeno priložnost. S spretnimi odgovori se da zaščititi tako žrtve kot zadovoljiti javnost, zraven pa zapakirati še kakšne koristne preventivne informacije, ki pomagajo rušiti stereotipe.
4. Dobro je, če se novinarjev ne dojema kot permanentno grožnjo, temveč je treba nanje pogledati kot na konstruktivne sodelavce. Če novinar z vprašanji nastopi senzacionalistično, ga je treba senzibilizirat za določeno problematiko. Treba ga je v umirjenem tonu opozoriti, mu predlagati še kakšnega strokovnjaka, ki bi s svojim mnenjem dopolnil kontekst nekega problema, mu pripraviti kakšne izvlečke iz strokovne literature, da se bo s področjem še bolje spoznal.
5. Socialna zbornica Slovenije in tudi druge strokovne ustanove že organizirate seminarje, izobraževanja, strokovna srečanja. Vedno ob tem razmišljajte tudi, kako bi določena strokovna spoznanja na poljuden način spravili v medije, da znanja ne ostajajo hermetično zaprta med strokovnjaki. Skličite tiskovno konferenco in potrudite se, da bo zanimiva, kratka in učinkovita. Najti, razviti je treba jezik, ki bo svež, sočen in bo pritegnil medije. S zapletenimi strokovnimi konstrukti boste namreč dosegli ravno nasprotno.
6. Ustanovite forum, kjer boste zaposleni v socialnem varstvu, uporabniki, svojci razpravljali o aktualnih temah, iskali skupne rešitve. Saj tega je na internetu že kar precej, ampak ravno to mreženje informacij, ki nam jo omogoča internet, je treba dodobra izkoristiti. Poskrbeti je treba, da bo internetna stran oziroma forum dovolj dobro obiskan, treba se je torej "polinkat" z drugimi, sorodno humano naravnanimi internetnimi stranmi. Takšna stran bi lahko služila tudi novinarjem, ki bi lažje iskali teme s tega področja, hkrati pa bi že dobili navodila, kako se nestereotipno in nesenzacionalno lotiti določenih tematik.
7. Promovirajte socialno področje, socialne teme, in sicer skozi jasno sporočilo, da rešitev za vsak problem obstaja! Tudi na tej točki se poslanstvo obeh poklicev združi.