MEDIJI IN SOCIALA

I. 1. Uvodne misli ali kdo se boji medijev

Na začetku te delavnice bi rada zavzela tezo, da odnos, komunikacija med strokovnjaki s področja socialnega varstva na eni strani in novinarji na drugi strani ni konstruktivna. Ali če rečem po domače - socialni delavci ne marajo novinarjev, novinarji ne marajo socialnih delavcev. Ob tem gre seveda za moj osebni, subjektivni pogled na problematiko, ki tudi ni črno bel in ne nujno drži, kajti gotovo imate z novinarji tudi pozitivne izkušnje.

Lahko si mislite, da sem kdaj prav v zadregi: po duši sem socialna delavka, po poklicu pa novinarka. Toda prepričana sem in to rada povem tudi kolegom novinarjem, da svojega poklica ne bi mogla opravljati dobro, če ne bi imela prav socialnih znanj (četudi pišem kakšno drugo temo, recimo s področja kulture); lahko bi rekla, da sem skozi študij pridobila večjo senzibilnost do socialnih problematik in nasploh do stisk ljudi. Že na začetku bi rada poudarila, da je za te teme sicer v medijih malo prostora, razen ko gre za škandale v smislu "Romi so kradli, Center za socialno delo je odločil odvzeti otroka, Družinska tragedija, ker pristojni niso ukrepali…"

Socialna znanja mi zagotovo pomagajo pri opravljanju novinarskega poklica. Vzpostaviti mi recimo pomagajo kakovosten odnos s sogovornikom; da on ve, da njegovih informacij, misli, izjav ne želim zlorabljati, da ga seznanim z morebitnimi posledicami objave. Zato osebno še vedno dajem pred objavo sogovorniku v vpogled njegove izjave, k čemur me sicer novinarski kodeks ne zavezuje, a se mi to zdi dobro za medčloveški odnos, nadaljnje sodelovanje. Trudim se, da ne zapustim pri človeku neprijetnega občutka po objavi nekega članka, četudi je "kriv" - seveda pod narekovaji; kaj pomaga, če me urednik danes potreplja po ramenu zaradi bombastičnega naslova in jutri na to že pozabi, ker ga premami drugi bombastični naslov, ti pa si s svojim pisanjem nekoga trajneje prizadel in on morda na to celo nikoli ne bo pozabil. V tem smislu se mi zdi novinarstvo zelo odgovoren poklic, vsekakor pa se ne strinjam z izjavo, da smo mediji kreatorji javne podobe, kot mediji zase sami radi rečejo. Morda smo sokreatorji, morda celo vplivni, toda ljudi, bralcev in gledalcev nikoli ni za podcenjevati; še vedno si svoje mnenje oblikujejo sami.

I. 2. Različni interesi v medijih

Tožbe proti novinarjem so v praksi pravzaprav jalovo početje, četudi je pravno varstvo zoper žalitev časti in dobrega imena urejeno. Okrog medijev se pletejo številni interesi različnih lobijev, zato je ogromno tako imenovanih afer sproduciranih namenoma. V novinarskem žargonu bi temu rekli, da gre za "medijsko konstrukcijo realnosti". Sodni primeri se potem, če že pridejo na sodišče, vlečejo neskončno dolgo in se skorajda vedno končajo v korist toženega novinarja, kajti odvetnike imajo medijske hiše najboljše v državi. Drugi organ nadzora nad mediji in tudi zadnji, ki je dejansko učinkovit, je Častno novinarsko razsodišče pri Društvu novinarjev Slovenije, katerega razsodba pa ni za nikogar zavezujoča.

Prizadeti ljudje se posledično za tožbe ne odločajo, medtem ko je lahko ugled nekega človeka, mnogokrat tudi po krivici, za vedno omalovaževan, umazan, uničen. Pa ne samo ugled, gre predvsem za bolečino, ki jo s senzacionalističnim pisanjem nekomu prizadejaš.


Vsak posamezni novinar se pod svoje delo tako ali tako podpiše in s tem gradi svojo nadaljnjo profesionalno pot, kajti skozi način pristopa do obravnavane teme veliko pove tudi o sebi, svojem značaju, etično-moralni drži. Profesionalni bralci in novinarji med sabo zelo dobro vemo, kdo kako pristopa do česa, koliko časa je čemu posvetil, koliko sebe je dal not, kot v žargonu rečemo, ve se tudi, ali je bilo njegovo pisanje res v interesu javnosti ali je šlo za njegov "egotrip", zgibe drugih lobijev, interesov.

Prepričana sem in takšen trend se kaže tudi v tujini, da bo na področju medijev prišlo do sprememb: rumeni tisk je počasi zapolnil prostor, kolikor ga je lahko, večji mediji, ki so v zadnjih letih preveč prepletli rumene vsebine z resnimi, tudi počasi spoznavajo (ampak to bo dolg proces, kajti v medijih so ogromni lastniški interesi), da jim senzacionalistično obarvani naslovi in velike fotografije na dolgi rok ne širijo kroga bralcev in da bo treba za ohranitev bralcev v poplavi številnih novih medijev ubrati nova pota, strategije. Čas je namreč štet časopisu kot takšnemu in tudi konec koncev televiziji v tej obliki kot jo poznamo, da nam namreč "vsiljuje", kakšno oddajo bomo gledali in kdaj jo bomo gledali. Bralci in zainteresirana javnost ponovno zahtevajo od medijev kakovostnejše vsebine, daljše, analitične tekste, raziskovalno in ne PR novinarstvo… In tukaj vidim priložnost tudi za socialno področje, da preprosto zahteva od medijev, da jim namenijo svoj prostor, čas. Kako to storiti, zahteva seveda tehten premislek, in ta delavnica naj asociativno služi prav temu, da se nam vsem skupaj utrne kakšna dobra ideja.

I. 3. Najprej človek, potem interesi

Če izpostavim še eno pomembno sporočilo, ki sem ga dobila v sociali: v vsakem je treba vedno najprej videti človeka! Recimo sem delala reportažo v zaporih na Dobu, in sicer na temo nasilja med in nad zaporniki, in so mi med drugim uredili srečanje z dvema morilcema. Bili smo sami v delovnem prostoru, brez paznikov. In smo se pogovarjali dobro uro, prijazno, brez vsakršne napetosti ali predsodkov. Ampak zanimivo je bilo pozneje, ko sem to pripovedovala v uredništvu, nenazadnje reportažo tudi spisala in je bila objavljena - namreč, kako različni so bili odzivi, predvsem neformalni, kot nekakšne opazke v smislu: ali te ni bilo strah, pa saj si vendar ženska, jaz se pa z morilcem ne bi mogel pogovarjati, vse bi jih bilo treba postreliti, kaj se pritožujejo, naj bodo čim dlje v zaporu.

Ob takšnih razmišljanjih imajo tvoja argumentirana pojasnila na tako globoko zakoreninjene predsodke zelo malo vpliva, recimo da je šlo za uboj na mah in da se ti ljudje kesajo svojih dejanj. Kajti moramo vedeti, da v naših zaporih nimamo serijskih morilcev. Tudi zato in ne samo zato po mojem mnenju ne potrebujemo ne smrtne kazni ne dosmrtnih zaporov, o čemer v zadnjem času (ponovno) tečejo polemike. Zapor ne prevzgaja, njihove deviacije pa so zgolj produkt družbe, ki je zapore postavila, da bi izolirala problem, ne pa ga rešila.

Ta primer navajam, da z njim pokažem, kako mi socialno razmišljanje pomaga, služi kot orodje pri opravljanju novinarskega poklica, da sem pri tem poštena in s tem čim bližje resnici, da sem dosledna, nežaljiva, čim bolj humana. Prepričana sem, da me ta znanja usmerjajo na pravo pot, še posebej kadar sem v etični, moralni dilemi; recimo kakšno besedo uporabiti, da ne bom koga užalila (saj se recimo tudi sami spomnite številnih polemik okrog uporabe termina invalid in hendikepirani); kako se neke občutljive teme, recimo evtanazija, sploh lotiti; ali pa pišem članek in ob tem nenehno razmišljam, ali res delam v dobro ljudi, ali s svojim pisanjem komu zgolj nabiram točke.